Od Alte do Stocholma

 Sedaj sva doma, tu pa so še utrinki s preostanka poti.

V Alti, ki je le dobrih 200 km od Nordkappa, sva si ogledala lose, medvede, jelene, ladje in druge skandinvaske motive, ki so jih v skalo pred okoli 6000 leti izklesali predniki današnjih Samijev. Muzej na prostem je pod Unescom.

V deželi Samijev, na poti proti jugu. Gozdovi in jezera, vsake toliko časa kakšen jelenček, ljudi pa nikjer. Divjina!

Samiji se poleti prevažajo s štirikolesniki, pozimi pa z motornimi sanmi. 

V Skandinaviji divjih severnih jelenov praktično ni več, vseeno pa se prosto sprehajajo  in na cesti je potrebna velika pazljivost.

Po dolgem času v velikem mestu, skandinavski "prestolnici" Stockholmu.

parada ponosa

V okolici Stockholmo je ogromno plezališč, večinoma navrtanih. Kljub bližini mesta, je narava čudovita . V poletni vročini se po plezanju prav prileže še skok v niti ne tako mrzlo morje!

los

Tromso

Sedaj sva severneje. V Tromso sva prispela v slabem vremenu, tako imenovani »Paris severa« naju v oblakih ni prepričal. Tudi gorat otok Kvaloya naju v megli in mrazu najprej ni očaral. Naslednji dan, ko se je zjasnilo, sva mnenje takoj spremenila. Kvaloya je čisto drugačna od Lofotov. Če zanemarimo temperaturo zraka in morja ter bližnje ledenike, je nekako »mediteranska«. Na Kvaloyi lahko plezaš vse od bolderjev do več dni dolgih big wall projektov. Midva sva imela večraztežajk že dovolj, zato sva frikala in bolderirala. Našla sva si nov hobi, kuhanje marmelade iz Multen berries oz. barjanskih robid, neke vrste rumenih malin s prav posebnim okusom. Ker je bilo za sever res ekstemno vroče (25 stopinj) in ker takih temperatur nisva navajena, sva na veliko lenarila in se hladila v ledeniških jezerih.

Frikanje nad Ersfjordom. Smer Turistklase (6b+).

  

Meglice ob polnoči.

Sonce sedaj zaide, a samo za kakih 20 minut.

Bolderiranje sredi močvirja.

Odlična navrtana dvoraztežajka Panorama cafe.

Multen berry.

 

Končni rezultat je bil odličen.

Sedaj pa še severneje proti Alti, med Samije in severne jelene.

zadnji dnevi Lofotov

Zadnje dni sva imela srečo z vremenom, kar sva izkoristila s plezanjem in kajakom. Splezala sva dve težji večraztežajki, nekaj enoraztežajk in par bolderjev. Že tretjič sem stal na najbolj markantni skalni formaciji nad Svolvaerjem, Goatu. Neža pa drugič. Splezala sva najtežjo prosto smer na kozla: Angel wings (VII, 120m). Res lepa in izpostavljena smer, ki pa zaradi malo obiska potrebuje nekaj čiščenja. Neži je uspelo izpuliti dva večja kamna, redkost na Lofotih. Na vrhu naju je čakal pravljični razgled na Lofote. 

Na Store Festvagu sva splezala Running for Rasmus (VII+/VII, 130m). Sva se kar nadelala.

 Za posladek sva splezala še Skilloperen (VI+, 30m), najbrž eno najbolj plezanih poči na Lofotih.

Neža v Carpeneters delight VII+, 20m. V tej previsni, zelo konstantni poki nisva imela za burek.

Sva pa oba splezala Tapirja (VII+, 25m), ki se je izkazal za  veliko prijaznejšo žival.

Anne iz B&B nama je za par dni posodila kajaka. En dan je bilo preveč vetrovno, dvakrat pa sva uživala v razgledu z nove perspektive in se izogibala valovom, saj si kopanja v oceanu res nisva želela. 

V takem vremenu je bilo Lofote res težko zapustiti. 

Če bo sreča, se vrneva pozimi. Zdaj pa še severneje.