Nova smer

V ponedeljek se je začel nov teden tečajev. Tokrat imam tri mlade angleže, ki so na predštudijskem dopustu. Bolj kot plezanje jih zanima, kje dobiti poceni pivo. Po visenju v Beginners wallu sem se pridružil Barbari in Janu, šli smo do Djupfjorda in splezali Tiras Mirith (200m, VII). Smer poteka 5m desno od najbolj znane večraztežajke na Lofotih Bare Blaebar (200m, V-). V tej smeri se je ta dan grozdkalo vsaj 10 navez. Naša je bila prazna.

Na desni smo ves čas gledali 450m visoko glavno steno Pillaren pointa. Velika je približno toliko kot severna stena Nad šitom glave, premore pa celi dve smeri in eno varianto. Levo od najlažje smeri nam je v oči padel še nepreplezan del stene. Naslednji dan smo se vrnili s čisto preveč opreme, pripravljeni na dolg dan. Splezali smo 300 metrov nove smeri, težke nekje VI/V-. Največji problem je bil mah na nekaterih mestih in siten offwidth proti koncu. Po veliki polici smo zadnji strmi del splezali po že obstoječi smeri Celebrien (VI+). Super dan, s super družbo. Po vseh Švicarjih in skandinavcih je bilo plezanje s Čehi prijetna sprememba.

Že 27.6 ?!

Ne vem kako je lahko danes že 27.6. To pomeni, da že dobrih 20 dni spim v šotoru. Sam. (obljubim). Nad stanovanjem in resno službo sem dokaj obupal. Bil na še enem razgovoru za neko službo v lekarni. Službo v centru za imigrante je dobil nekdo iz iste organizacije. Očitno se bom bolj posvetil plezanju. Zaenkrat mi je zneslo zaslužiti toliko, da pokrivam stroške.

Ta teden sem trikrat pomagal pri izvajanju tečaja trad plezanja pri Nord norsk kletterskolle. Po 5000 NOK (640EUR) na osebo se ga lahko udeleži vsak avanture željan obiskovalec. Največji izziv mi je bil razlagati v angleščini o "camming anglih" in ostalih terminih nekomu, ki v roki še nikoli ni držal frenda. Vreme ni bilo najboljše, parkrat nas je dobil dež, a to angležev v novih goretexih ni preveč motilo. En dan sem plezal na umetni steni. Na Lofotih imajo boljšo kot kjerkoli v Sloveniji. Nekaj v rangu tiste v Celovcu. Spoznal sem skupino erazmovcev iz univerze v Trondheimu. Češki par, štirje Nemci in en Norvežan. Čeha sta v pol leta bivanja na Norveškem izpopolnila dumpster diving. V enem večeru za Coopom sta "natavhala" par kil sadja, salame, brie, lososa, jogurt in še par drugih stvari. Vse le en dan čez rok uporabe.

V soboto smo šli proti jugu Lofotov, da bi plezali v Eggumu, ki je tako previsen, da lahko plezaš tudi v dežju. Jaz sem štartal prej in šel v Borg in Leknes iskat stanovanje. Ne preveč uspešno.

Spodnje slike so večinoma plezalne. Najprej nisem slikal zaradi slabega vremena, ko se je pa vreme izboljšalo pa nisem slikal ker sem plezal.

Lokalci v Eggumu

Poskusil sem Gullfaks, navrtan 7b. V 15 m smeri dobiš 7 m oddaljenosti od stene. Visi.

Zadaj dežuje.

Dinamični gibi iz šalce na šalco. Žal rahlo vlažno.

Danes smo šli najprej v paradiset. Nemcem sem pokazal pot do sektorja Damen.

Poskusil sem Dosetriseth (VIII).

Mogoče mam predebele prste za to poko, mogoče je kriv Eggum, a visel sem kot salama.

Potem smo šli do Gandalf walla S čehoma Barbaro in Janom sem splezal Gamle Rev (VII- 100 m)


Popoldne smo šli v Mauripillaren plezat Pizzathyven (140m, VII-). Gamle Rev sem splezal naprej jaz, to pa Barbara in Jan. Fajn je blo

Barbara pozira na vrhu. V ozadju Presten.

14.6 do 19.6. 120 ur sonca

Teden je minil res hitro. Aktivno sem iskal stanovanje in za vsak slučaj tudi delo. Obiskal sem vse hotele v Svolvearju in šele v zadnjem po naklučju srečal direktorja, ki mi je prijazno razložil, da imajo skoraj vsi hoteli trajno pogodbo z eno poljsko in eno latvijsko firmo preko katerih najemajo poletne začasne delavce. Sem vsaj dobro spoznal mesto. S stanovanji je kar problem. V časopisu je šest oglasov v stilu: mlada nekadilka iz Osla išče stanovanje in le 2 oglasa za oddajo stanovanja. Enega sem poklical in se zmenil za ogled. Ker lastnik ni znal prav dobro angleško, sem za pomoč prosil znanca s švedske, ki se je na Lofote priženil že pred leti. Ob njegovem prevajanju sva ugotovila, da je stanovanje sicer prijetno in dokaj poceni, a že oddano. V petek sem v Kletterkafeju končno srečal lastnika. Vprašal sem ga po delu in najbrž sem se mu malo zasmilil, saj sem dobil ponudbo za pomoč pri učenju dveh angleško govorečih skupin. V soboto sem se pridružil dvema vodnikoma in pokazal da vem kaj počnem. Jutri popoldne in še dvakrat naslednji teden gremo v paradiset učit adrenalina željne Angleže, Nemce in Francoze. Ni ravno služba je pa neprimerno bolj zabavno.
Plezal sem bolj malo. Po tednu večraztežajk sem si zaželel bolj konkretnega navijanja. S skupino Angležov smo se dva popoldneva spravili na balvane. S fincem Mikkom sva plezala kratke trad smeri ob plaži Kalle. Splezala sva en fistcrack Apa (E1, VII-). Zelo prav so prišle rokavice iz gume, ki so res olajšale džemanje. Mikko mi jih je prijazno zapustil. Levo od Ape poteka skoraj nikoli plezana smer Babbon, ki sem ji dodal baje prvenstven direkten start. Boulder dinamec iz ene poke v drugo. Ta varianta je težka okoli E3, E4 (VIII-).
Danes sem skupaj s polovico kempa dve uri poskušal vlomit v kombi francoskega para. Uspela sta zaklenit oba ključa. Uspelo nam je z žico ob oknu. Ko ugotoviš sistem je prav preprosto. Potem smo šli frikat in zvečer na pivo in bacalao. V dveh tednih sem popil okrog 10 piv, plačal pa še nobenega. Pojutrišnjem dežuje.

Jedilnik pridno dopolnjujem z ribami. Sedaj pobiram samo še večje od 30 cm. Ostale vržem v vodo, kjer jih takoj požrejo galebi.

Počitek na Babbonu direkt.

Mikko na detalju

Še enkrat na detajlu. Brez majice je šlo lažje.

Po previsu zmentlaš v desno. Brez grifov a z dokaj dobrim varovanjem.

Mikko pravi, da je prestar za to.

razglednica

Danes je pozno in razen zajtrka nisem jedel še nič, z Bacala me že podi DJ (jutri grem pod tuš). Zato je tu le par slik. Vreme je še vedno nenormalno.

Grem sedaj v trgovino, tu so vsak dan odprte do 23ih, po topljen sir z rakci.

Tu je pomlad. Vse cveti. Na severnih stenah pa še polno snega.

Balvaniranje v sektorju presten

Nobenega vodnička, nič oznak.

To je edina smer, ki ima oceno in res izvirno ime: presten roof (Fb 7a+).

Kar dolga smer, več kot 4m strehe in detajl na izstopu.

Sam sem zaenkrat začetek skrajšal za en gib in je tako le 6c+.

13.6. HERO center for immigration

Zbudim se ob šestih, skuham liter čaja. Da se zbudim splezam en bolder in potopim glavo v vodo. Ob osmih sem v Leknesu. Center za imigracijo je dokaj majhen in zelo zgledno urejen. HERO je nevladna organizacija, ki za državo opravlja določene funkcije. Na vrsti sem prvi in sprašujejo me vse vrste stvari od mojega odnosa do otrok in živali pa do preteklih delovnih izkušenj. Otroke imam rad, a ne preveč in delal sem na podobnih projektih s slovensko Amnesty International. Občutek imam kar vredu. Predvsem pa sem vesel, da je to za mano. Potem grem v Kabelveg v lokalni bar. Lastnik naj bi oddajal stanovanja. Pokaže mi garsonjero, ki jo oddaja ribičem čez zimo. Mogoče je takrat v boljšem stanju. Trenutno bojler ne dela in nima niti tople vode. 6000 kron na mesec se mi zdi za to občutno predrag.

12.6. Vestpillaren

To smer sem že lani plezal z Nežo. Dolga je dvanajst raztežajev, 450m in je konstanto težka okoli VI+ z mesti VII-. Zjutaj ob desetih sva pod stena in žrebava. Jaz začnem s plezanjem, kar pomeni, da dobim vse ta težke cuge. Popravim slab vtis od lani in celo smer splezam prosto. Plezava 7 ur. Z Mikkom se dobro ujameva. Naslednji dan imam v Leknesu interviju za službo zato se grem na wc v Bacalau umit in klepetat z Nežo. Prvič mi uspe zaspati pred polnočjo, kljub temu, da imajo švedski sosedje žur z elemnti karaok. Moram si poiskati stanovanje.