sobota, 11. avgust 2012

Kebnekaise

En dan po Stetindu sva se premaknila na Švedsko, cilj najvišja švedska gora Kebnekaise, visoka 2113 metrov. Zaradi slabše vremenske napovedi sva se odločila pohiteti, za vrh in povratek sva porabila namesto običajnih treh dni, le dva. Pot na vrh je lahka, a dokaj dolga. Najprej hodiš 19 km po ravnini do Kebnekaise fjellstationa na nadmorski višini 700m (midva sva si s čolnom pot skrajšala za 6 km). Tu večina prespi in tak je bil tudi najin prvotni plan, vendar sva si vrh res želela osvojiti v soncu, zato sva se s Frančkom proti vrhu odpravila še isti dan popoldan. Množica ljudi je hodila v nasprotno smer, nekateri so naju čudno gledali, saj niso mogli verjeti, da misliva tako pozno na vrh. Midva pa sva šibala in na vrhu v enkratni svetlobi uživala čisto sama. Pot je večinoma kopna, le na vrhu je nekaj snega. Na žalost sva fotoaparat pozabila nekje na grebenu in sva na vrhu lahko slikala le z mobitelom. V šotor sva se vrnila okoli dveh zjutraj. Franček je v poltemi preganjal res velikega severnega jelena; videla sva ga oba, tako da zagotovo ni bil privid:) Naslednji dan sva se vrnila do avta in na poti srečala na stotine ljudi, ki so hodili v nasprotno smer; kasneje so nama povedali, da gre za tekmo Fjallraven classic, ki se je udeleži okoli 2000 ljudi, ki prehodijo del Kingstraila od Nikkaloukte do Abiska (okoli 100 km). Nekateri so tekači, drugi pa čisto navadni pohodniki, ki si za pot vzamejo 5 dni. 
Po res intenzivnih dneh sva se odločila, da greva počasi in ležerno proti jugu, se okopava v kakšnem jezeru in splezava še kakšen lep bolder.
















Na prvem predvrhu. Od tu se pot spusti za dobri  300 m. Skupnih višincev tako nabereš okoli 1700.



Vršna snežna piramida.

Policija prepoveduje prehod po grebenu do naslednjega vrha.

Razgled z vrha. Nekdo si je tik pod vrhom postavil šotor.

Franček sploh ni bil utrujen, samo zaspan.










Stetind

Po Padjelanti sva se odpravila na Norveško, na Lofote. Mislila sva se malo spočiti, a sva se že po dveh dneh "počitka" in eni preplezani smeri odpravila na celino pod Stetind., eno najbolj prepoznavnih norveških gora. Nanjo ni speljane nobene lahke poti, najlažja smer (najin sestop) ima en raztežaj ocenjen s 4+, ostalo pa je zelo izpostavljeno poplezavanje po grebenu. Midva sva splezala smer Sydpillaren, (VI/V, 500m). Za samo smer sva porabila 6 ur. Od avta do avta pa dobrih 12. Najprej sva si podaljšala pristop, ker v megli nisva videla stene, kasneje sva dohitela norveško navezo (od avta sta odšla 5 ur pred nama) in spet čakala slabo uro. Skala je enaka kot na Lofotih, brez enega krušljivega dela, plezanje poteka večinoma po sistemu zajed, detajli so  zgoščeni v zadnjih 100 metrih. Sestop po normalni smeri je kar zamuden, na grebenu sva ostala navezana ( Neža ne mara izpostavljenih grebenov :) Smer je popolnoma neopremljena.



Lofoti, v smeri Guns and Roses (VI/VI- 100m)


Stetind s parkirišča.

Končno nad oblaki.


Navezana sva bila že na prečki pri pristopu.




Uživaško plezanje po zajedah.



Zgornji strmejši del.


Na vrhu zvečer ob res nori svetlobi.


Sestop po grebenu. Pred nama dva Norvežana z res velikimi nahrbtniki, en je imel v nahrbtniku  tudi kučmo.


Sestopni greben. Najina smer je šla po levem stebru.



sobota, 04. avgust 2012

Padjelanta

Ker sva zaenkrat divjo švedsko pokrajino spoznavala večinoma iz avta ali s sten, sva se odločila, da jo enkrat vsaj delček poskušava tudi prehoditi. Izbrala sva si narodni park Padjelanta (v laponščini visoka dežela), v katerem se nahaja točka največje oddaljenosti od civilizacije, cest, stalnih naselij v Evropi. Po parku je speljana označena pot, dolga nekaj več kot 140 km. Na približno 15 km so koče, v katerih lahko za (naju) preveliko vsoto denarja (40 do 50 evrov na osebo) prenočiš, lahko pa seveda s seboj tovoriš šotor in hrano in se utaboriš, kjerkoli želiš. Midva sva izbrala drugo varianto in imela s seboj tudi potrebno zalogo hrane. Ker so naju noč pred odhodom napadli roji komarjev, Frančka pa izredno nadležni insekti »knots«, sva se še enkrat zapeljala do mesta in opremila z mrežami za čez glavo in najmočnejšimi sredstvi proti komarjem. Frančku sva kupila oblekico in poseben pasji »deodorant«, ki je kasneje uspešno odganjal vse krvosese.



Avto sva pustila v Kvikkjokku, od koder naju je domačin s čolnom odpeljal po reki do začetka poti. Vremenska napoved je obetala dokaj lepo vreme, a se je seveda takoj, ko sva se usedla v čoln, ulilo. Dež je bil na poti najin stalen spremljevalec, vendar se nisva preveč pritoževala, saj ni bilo mraz, pa tudi sonce se je kdaj prikazalo. Prva dva dni sva hodila večinoma po zeleni dolini, kjer naju ni močil le dež, temveč tudi mokre rastline vseh vrst – pravi raj za botanike (prevladujeta rumena in vijolična barva), tretji dan pa sva se povzpela višje na planoto, kjer zelenje zamenja kamenje, pritlikavo grmičevje in šota.
Na tabli pri vstopu v park je pisalo, da so psi v parku zaradi jelenov prepovedani, zato sva se odločila, da o tem povprašava oskrbnika prve koče. Ta nama je rekel, da naju ne bo zasovražil, če s Frančkom nadaljujeva pot, vendar pa nikomur ne smeva povedati, da nama je dovolil s psom v park. Ker so nama dve prijazni pohodnici, ki sta prijahali z nasprotne strani, zagotovili, da jelenov do Staloluokte ni, sva se odločila da Frančka pretihotapiva do tja, potem pa se v Kvikkjokk vrneva s helikopterjem. Staloluokta je vasica, kjer živijo Samiji v poletnih mesecih, zato od tam redno leti helikopter.
V petih dneh sva naredila slabih 90 km, vedno sva si našla krasen prostor za šotor zraven tekoče vode, srečala sva zelo malo pohodnikov in na milijone komarjev. Z orientacijo na poti nisva imela težav, je ves čas dobro označena z oranžno barvo na kamnih ali drevesih. Najtežje se je bilo prebiti skozi mokre gozdove z drsečim kamenjem, močvirja pa so ponavadi dobro prehodna po poti iz lesenih desk. Čez nekatere večje reke so speljani mostovi, nekatere pa sva morala tudi prebroditi – voda je res mrzla! Čevlje sva imela stalno mokre; razen če hodiš v škornjih, se v spodnjem zelenem delu temu ne moreš izogniti. Res nepogrešljiva sta bila mreža proti komarjem in pončo pelerina. Najvišja točka na poti je na približno 1000 m, kar je za švedske razmere že kar veliko, drugače pa se večino hodi naravnost ali res rahlo vzpenja in spušča.
Peti dan sva prišla do Staloluokte, kjer sva si pri Samijih v trgovinici privoščila domač nevzhajan kruh in prekajeno ribo (Jan!), si ogledala prav posebno cerkvico iz lesa, obdano s travo, kamor vsak teden prileti maševat župnik in, kot se za naju spodobi, tekla do helikopterja. Vreme se je razjasnilo in prehojeno pot sva v čudoviti svetlobi lahko občudovala še s ptičje perspektive.















Do vstopa v ožje območje parka je dobra dva dni hoje. Na tabli piše, da je vstop v park prepovedan.











Letos je bilo pomladi veliko snega, zato so številni jeleni poginili.
















 



Cerkev v Staloluokti.