sobota, 04. avgust 2012

Padjelanta

Ker sva zaenkrat divjo švedsko pokrajino spoznavala večinoma iz avta ali s sten, sva se odločila, da jo enkrat vsaj delček poskušava tudi prehoditi. Izbrala sva si narodni park Padjelanta (v laponščini visoka dežela), v katerem se nahaja točka največje oddaljenosti od civilizacije, cest, stalnih naselij v Evropi. Po parku je speljana označena pot, dolga nekaj več kot 140 km. Na približno 15 km so koče, v katerih lahko za (naju) preveliko vsoto denarja (40 do 50 evrov na osebo) prenočiš, lahko pa seveda s seboj tovoriš šotor in hrano in se utaboriš, kjerkoli želiš. Midva sva izbrala drugo varianto in imela s seboj tudi potrebno zalogo hrane. Ker so naju noč pred odhodom napadli roji komarjev, Frančka pa izredno nadležni insekti »knots«, sva se še enkrat zapeljala do mesta in opremila z mrežami za čez glavo in najmočnejšimi sredstvi proti komarjem. Frančku sva kupila oblekico in poseben pasji »deodorant«, ki je kasneje uspešno odganjal vse krvosese.



Avto sva pustila v Kvikkjokku, od koder naju je domačin s čolnom odpeljal po reki do začetka poti. Vremenska napoved je obetala dokaj lepo vreme, a se je seveda takoj, ko sva se usedla v čoln, ulilo. Dež je bil na poti najin stalen spremljevalec, vendar se nisva preveč pritoževala, saj ni bilo mraz, pa tudi sonce se je kdaj prikazalo. Prva dva dni sva hodila večinoma po zeleni dolini, kjer naju ni močil le dež, temveč tudi mokre rastline vseh vrst – pravi raj za botanike (prevladujeta rumena in vijolična barva), tretji dan pa sva se povzpela višje na planoto, kjer zelenje zamenja kamenje, pritlikavo grmičevje in šota.
Na tabli pri vstopu v park je pisalo, da so psi v parku zaradi jelenov prepovedani, zato sva se odločila, da o tem povprašava oskrbnika prve koče. Ta nama je rekel, da naju ne bo zasovražil, če s Frančkom nadaljujeva pot, vendar pa nikomur ne smeva povedati, da nama je dovolil s psom v park. Ker so nama dve prijazni pohodnici, ki sta prijahali z nasprotne strani, zagotovili, da jelenov do Staloluokte ni, sva se odločila da Frančka pretihotapiva do tja, potem pa se v Kvikkjokk vrneva s helikopterjem. Staloluokta je vasica, kjer živijo Samiji v poletnih mesecih, zato od tam redno leti helikopter.
V petih dneh sva naredila slabih 90 km, vedno sva si našla krasen prostor za šotor zraven tekoče vode, srečala sva zelo malo pohodnikov in na milijone komarjev. Z orientacijo na poti nisva imela težav, je ves čas dobro označena z oranžno barvo na kamnih ali drevesih. Najtežje se je bilo prebiti skozi mokre gozdove z drsečim kamenjem, močvirja pa so ponavadi dobro prehodna po poti iz lesenih desk. Čez nekatere večje reke so speljani mostovi, nekatere pa sva morala tudi prebroditi – voda je res mrzla! Čevlje sva imela stalno mokre; razen če hodiš v škornjih, se v spodnjem zelenem delu temu ne moreš izogniti. Res nepogrešljiva sta bila mreža proti komarjem in pončo pelerina. Najvišja točka na poti je na približno 1000 m, kar je za švedske razmere že kar veliko, drugače pa se večino hodi naravnost ali res rahlo vzpenja in spušča.
Peti dan sva prišla do Staloluokte, kjer sva si pri Samijih v trgovinici privoščila domač nevzhajan kruh in prekajeno ribo (Jan!), si ogledala prav posebno cerkvico iz lesa, obdano s travo, kamor vsak teden prileti maševat župnik in, kot se za naju spodobi, tekla do helikopterja. Vreme se je razjasnilo in prehojeno pot sva v čudoviti svetlobi lahko občudovala še s ptičje perspektive.















Do vstopa v ožje območje parka je dobra dva dni hoje. Na tabli piše, da je vstop v park prepovedan.











Letos je bilo pomladi veliko snega, zato so številni jeleni poginili.
















 



Cerkev v Staloluokti.


















2 komentarja:

  1. Lepo, lepo. Helikopter pa kar sabo pripeljita, se drugič nad ledenik Mer de Glace zapeljemo :-P

    OdgovoriIzbriši
  2. Midva sva nekje v uri ali dveh v Abisku ugotovila zakaj so vsi v gumijastih škornjih :)

    Lep sprehod tole, če bi pa še za kak mesec prestavila proti septembru ne bi imela težav s komarji.

    OdgovoriIzbriši