nedelja, 29. maj 2011

1.6 do 3.6 POT



3500 km, trije dnevi, 40 ur.

Prvič v življenju sam na tako dolgi poti. Pot do Danske sem že dobro poznal in ob poslušanju kratkih znastveno fantasičnih zgodb je prvi dan minil hitro. Spal sem skrčen čez sprednja sedeža, zato sem se neprespan zbudil ob šestih in odšel naprej. Švedska je do Stockholma dolgočasna, naprej pa presenti. Neskončni gozdovi smrek postajajo vse nižji, tla pa vse bolj močvirnata. Preposlušal sem že 30 uro do uro in pol dolgih znastveno fantasičnih zgodb in le 4 poglavja Pimsleur Norvegian. Za učenje jezika med vožnjo nimam dovolj koncentracije. Spal sem ob avtu na počivališču ob res lepem gozdu. V skandinaviji se počutim res varno. Tretji dan je bil zagotovo najlepši. Pokrajina mi postaja vse bolj tuja in zato zanimiva. Ko se od vzhodne obale obrnem proti notranjosti se šele pokaže prava razsežnost Švedske, mesta so oddaljena tudi do 150 km. Ker tega nisem planiral me je lučka za gorivo prav neprijetno presentila. Kličem serviserja Valanta in vprašam koliko rezerve ima megan. Samo dobrih 30 km. Po 25 km pridem do vasice s petimi hišami in eno avtomatsko bencinsko črpalko, ki sprejema le kartice. Jaz sem pametno dvignil ves denar, da bi imel kaj švedskih kron. Po sprehodu po vasi ugotovim, da tu živijo sami rusi, začuda vsi brez kreditnih kartic. Nasvet: “Brat čekat”. Čakam eno uro in ni nobenega avtomobila, zato kličem atija, on mi nakaže denar, kartica dela in gremo naprej. Ko se bližam Norveški pridobivam nadmorsko višino in pojavlja se vse več zaplat snega. V hribih pri meji so jezera še zamrznjena ob cesti pa se pasejo divji severni jeleni. Iz poletja sem prek cvetočih polj regrata prišel v pravo zimo. Že tretji dan poslušam kratke zgodbe, čas sicer mine hitreje a od vseh marsovcev se mi že malo blede. Pri Bodu začne deževati zato se vožnja upčasni. Uspe mi zamuditi trajekt iz Skutvika do Svolveara, naslednji je šele čez dva dni. Ugotovim, da je na severu Norveške še uradno zima. Ne ostane mi drugega kot, da naredim 200 dodatnih kilometrov čez Vestalske otoke. 60 km od Skutvika me presenti vrsta avtomobilov, ki čakajo na drug trajekt. To mi skrajša pot za 100 km. Na Lofote prispem z zame najlepšega dela s severa. Troltinde so še v snegu, ki pa se hitro topi zato čez stene tečejo mogočni slapovi. Malo čez enajst prispem do popolnoma prazne plaže Kalle, postavim šotor in kar v sandalih prečkam zaliv, grem do Najinega bolderja in naredim par znanih gibov, da se prepričam, da sem res prišel.












4 komentarji:

  1. bratec kje siiiiiiii? :)
    kdaj prideš domov,
    prosim

    OdgovoriIzbriši
  2. Krasne fotografije! Predvidevam, da tisti stol v roki razumejo samo skandinavci?! Čim več sončka in suhih sten vam želim :-)

    OdgovoriIzbriši
  3. Fino, da si lepo pripotoval. Uživaj!

    OdgovoriIzbriši
  4. Hej Jan, neža pravi, da tam ni losov, pa ujemi kakšnega lososa. Peter

    OdgovoriIzbriši