nekaj malega o plezanju na Lofotih

Dobil sem par vprašanj s strani ljudi, ki bi mogoče šli plezat ali potovat sem gor. Da ne odgovarjam vsakemu posebaj, bom napisal nekaj malega tu.

Vsekakor je fino, če greš gor z avtom, če ne zaradi drugega zato, da pripelješ večino hrane. Če bi rad plezal samo na Lofotih se da tudi brez avta. Do sem je 3500 km poti kar vzame cirka 3 dni. To je tudi daleč največji strošek. Zaradi dolge vožnje in muhastega vremena bi si vzel za potovanje minimum 3 tedne. Rajši več.

Vreme:

Slišal sem grozljive zgodbe o več kot tednu dni dežja, sam sem doživel le par zaporednih dni. Tudi ko dežuje redko res ščije. Večino deževnih dni je vsaj par ur dobrih in ker se skala suši neverjetno hitro se da plezati krajše smeri skoraj vsak dan. Temperature so od 11 do 20 stopinj. To pomeni kratki rokavi na soncu in puhovka v vetru v senci.

Spanje:

Za plezalce sta urejena dva zastonj kempa. En je pod Gandalf wallom, a je za moj okus prepoln Norvežanov in preblizu ceste. Ima pitno vodo, nima wcja. Če nimaš avta moraš biti tu. Sam sem na res lepi plaži Kalle, ki ima prav tako pitno vodo, ima pa še usmrajen wc in koše za smeti. Oboje redno praznijo in zalagajo z WC papirjem. Če ti paše lahko šotor postaviš kjerkoli drugje, samo da je 150 stran od kake hiše. Za skupino 4 ali več se da kar ugodno najeti kakšno kabino, stanejo od 300NOK na noč naprej.

Hrana:

Tu je večina hrane nenormalno drage. Najdražja je zelenjava in meso. Ribe in rakci so poceni. Tudi če tako kot jaz nimaš pojma o ribolovu se splača sposodit kako palico. Sam uporabljam umetne vabe od 60 do 110 g. Večina plezalcev lovi s prvega mostu proti Heaningsvearju. Ne rabiš nobene dovolilnice. Splača se hodit v trgovino REMA 1000 in iskat blagovno znamko Landlord, ki je lahko res smešno poceni. Kruh je drag, okoli 25 kron in ga zmanjka že dokaj zgodaj. Za 7 kron lahko kupiš Knajp kruh, ki je narej iz preostanka moke. Kakovost temu primerno varira.

Plezanje:

V odličnem Rockfaxovem vodničku je navedenih čez 300 trad smeri in 70 navrtanih. Večina trad je večraztežajk. Vodniček se kupi v Kleterkafeju. Lani mi je uspelo prepričati Rockfax, da Slovenija ni v vzhodni evropi, tako da ga lahko kupiš tudi prek interneta. Tu je seznam smeri na netu. Tu se pleza po angleški etiki, kar pomeni nič klinov in kladiva, samo frendi in jebe. Je pa v veliki večini smeri varovanje preprosto. Vse štante delaš sam, tudi v enoraztežajnih trad smereh. Kjer je potrebno so abzajli urejeni. Če nisi vajen tega načina plezanja je to en od boljših krajev, da se ga navadiš. Granit je razčlenjen, tako da ne plezaš samo po počeh in nam je samo plezanje bliže. Trenje je odlično. Vodniček pravi, da rabiš dva seta jebic in minimum 10 frendov. Za večino smeri povsem zadostuje en set jebic in en set frendov od 0,3 do 3. Da se brez trojke. Pride pa pogosto prav. Če imaš, prav pride podvojena 0,3 in 1. Sam imam še enega večjega hexa in dva manjša tricama, zelo pridejo prav za štante. Lokalci plezajo z dvema setoma frendov tja do velikosti 5 in so temu primerno počasni. Raztežaji znajo bit dolgi do 50 m, a so večinoma krajši. Večraztežajke plezam izključno s cvilingom. Jebovadič je nujen.

Ocene so Norveške. Tu je pretvorba. Meni se zdijo po večini dokaj mehke.

Matej z zunaj.si je sestavil strašen seznam stroškov. Matej če ti še kaj pride na pamet dodaj.

Storpillaren

Za rojstni dan sem si privoščil Storpillaren na Vagekallenu. Ta steber sem gledal skupaj že več kot dva meseca. Treba ga je bilo splezat. Smer sama je dolga 600m. 16 do 20 raztežajev. Prosto gre v teoriji z VIII-. V praksi je bilo VII+/A0. Tudi to je bilo več kot dovolj. 8 raztežajev je VII- ali težjih. Ostalo je okoli VI. Vse težje razen enega sem splezal naprej jaz. Prvi VII+ je šel prosto, naslednja dva ne več. Skala je bila v težkih delih odlična. Izpostavljenost vrhunska. Varovanje dobro. Prvič sem bolj konkretno odletel na frenda. V celi smeri je 5 starih klinov, 4 od tega na abzajl štantih. Oprema: dva seta BD frendov do #2, en #3, en #4. Dva seta C3 BD frendov, zelo prav prišel tudi 000, set jebic, podvojeni micro stopperji.

S sabo sva imela samo 2 litra vode, za okoli kar dosti ur plezanja je bilo to občutno premalo. Še dobro, da naju je na vrhu čakala malica. Skratka super je bilo.

Zaspan na nenormalno zgodnjem dostopu.

Spektakularen pristop. Ne vidi se močvirja za jezerom

To bova splezala?

Prvi resen raztežaj. Brez malih frendov in micro jebic ne bi šlo.

Detajl smeri, rahlo previsna poč. Nič oprimkov, nič stopov pri strani samo komplicirano džemanje.

Kosmat in utrujen.

Zadnji raztežaj naj bi bil strašno krušljiv in nevaren. V resnici je šlo za simpatično in dobro varovano plezanje po navpični travi.

Senca stebra na morju.

Spet polnočno sonce. Počasi se ponavlja.

Razgled z vrha. Mavrica na srečo ni pomenila dežja.

Heaven can wait

Še ena smer na Prestnu. To sva gledala že lani z Nežo. Kar konstantna od 9ih raztežajev je 5 ocenjenih s VII. Večinoma poteka po super počeh.Barbarin Jan je bolj kajakaš kot plezalec. Zanj je bila to prva velika smer. Plezali smo temu primerno počasi. Prvi težek raztežaj je offwidth, če ne bi po pošti dobil frenda 4, bi bilo kar strašno. Po pošti sem dobil tudi nov fotoaparat, zato je slik več. Najbolj me je skrbela slabo zavarovana plata v 7. raztežaju. Na top rope je bila prav odlična. Zadnji raztežaj prečka pod streho in skok na šalco in vrh je šel prav na jedva.Še jutri se pleza. Če bo sreča se pleza konkretno. Potem se dela. Potem pride Neža.

Češko zihranje

5 sekund po scanju. Romantika

The Crusade

Predvčerajšnem sem z Barbaro (njen Jan je bil prehlajen, malo se je pa tudi ustrašil ocene) splezal Korstaget, redko plezano smer v Prestnu. Ocena VIII-/VI+, 450m. Plezala sva hitro 6 in pol ur. Začela zelo pozno, ker je bilo prej oblačno. Na enem od detajlov sem obvisel v svedru. Psiha. Če ne bi prebral v opisu, da je plezanje "bold and badly protected" bi šlo laže. Če imaš TCUje lahko varuješ prav zadovoljivo. Razgled je bil veličasten.

ukraden mobitel

Tokrat sem ga ukradel jaz. To je bila ena boljših potez na Lofotih.

Po tuširanju v Kleterkafeju sem odložil stvari na tla in nek domačin je čez njih odložil jakno. Vse skupaj sem mirno pobasal in se odpeljal stran. Po pozni polnočni večerji sem šel v avto po zobno pasto in zaslišal zvonenje. Poklicali smo nazaj in izvedeli, da sta telefon in jakna, ki sta se po čudežu znašla v mojem avtu last nekega ribiča iz Heaningsveara. V kletter kafe je prišel na poslovilno večerjo s sinkom in da čez 6 ur leti na en majhen otok, kjer bo celo poletje lovil ribe. Mobitel nujno rabi, ker ga bodo delodajalci v kratkem kontaktirali. Ker ni imel avta smo se z Barbaro in Janom, ki na srečo govorita norveško odpeljali do njega. Presrečen je bil in se nam na vsak način hotel oddolžiti. Povedal je, da ima njegova mama v Svolvearju Bed&Breakfast in da smo naslednji večer vabljeni na večerjo. Naslednji dan ob osmih smo se trije dokaj sveže stuširani vzhodnoevropski plezalci znašli v družbi uglajenih Avstralcev in Norvežanov. Vsi stari blizu 70, na dan so samo za nastanitev zapravili več kot mi za cel teden. Ujeli smo se presenetljivo dobro. Po večerji me je gostiteljica vprašala, če sem kaj mizarja. Seveda. Zmenila sva se, da bom ob hiši razširil leseno teraso. V dveh dneh sem skopal luknjo, šel po pesek in jo zasul, šel po les, postavil ogrodje in nanj privil deske. V zameno sem dobil še dve večerji, oprane cunje in zastonj nastanitev za Nežo in njene starše. Anne je omenila, da je njena na Švedskem živeča hči ravno rodila in da bi jo rada obiskala, da pa nima nikogar, ki bi medtem skrbel za B&B. Takoj sem se ponudil. Od 8.7 bom tako kar nekaj časa skrbel za zadovljstvo njenih gostov. Bo zanimivo.