11.6 slab dan

Lokalci so mi povedali, da je na Lofotih polovica služb občinskih in da naj se le oglasim tam. Dopoldne grem na tja, občina naj bi bila kljub temu, da je sobota odprta. To je načeloma res, a tam razen prijazne receptorke, ki ne zna besede angleško ni nikogar. Potem grem v Bacalao, da bi objavil kaj na blogu, a ugotovim, da sem v šotoru pozabil ta majhen fotoaparat. V kampu me čaka zelo neprijetno presenečenje. Premetane stvari v šotoru, fotoaparata pa nikjer. Ker nisem popolnoma prepričan, da ga nisem jaz pustil takega grem temeljito preiskat avto. Vse zložim ven in nazaj noter. Potem grem spraševat po kampu, če je slučajno kdo kaj videl. Motoristi so baje večinoma spali do dvanajstih, dvema plezalcema so prav tako prebrskali šotor a nista imela notri ničesar. Odločim se, da bom prestavil šotor na plažo Kalle, ki je bolj mirna in bolj oddaljena od mesta. Ker nimam energije za kaj produktivnega grem na sprehod ob obali. Ves čas me je spremljal nek sladek smrad. Z neke ogromne bele skale splašim jato galebov. Ko bolje pogledam vidim, da je to vsaj teden mrtev kit, velik okoli 20 m. Taka stvar, ti dokončno vzame apetit. Pokličem Nežo in se malo sestavim nazaj. Zvečer se z Mikkom zmeniva, da greva naslednji dan plezat Vestpillaren v Prestnu.

Čez dva dni sem šel spet pogledat kita, a je ostala samo ena ogromna kost. Morje dela hitro.

8.6 do 10.6 Inštruktor

Zbudi me sonce. Temperature so se iz 7 stopinj dvignile na 25. Brez oblačka. Dopoldne grem v Bacalao, pregledam mail in dobim povabilo na intervju za delo v centru za imigrante. Ob dveh se dobim s švicarji v Paradisetu. Sektorju najbolj primernem za učenje plezanja. Naučim jih nameščanja varovanja, gibanja naveze in postavljanja štantov. Na beginner wallu splezajo svojo prvo 30 metrov visoko, dva raztežaja dolgo smer, ocenjeno z okoli III. Sproti preverjam njihovo varovanje in štante. Istočasno je v steni še šest finskih začetniških navez. Z inštruktorjem se zmeniva, da greva naslednji dan plezat. Na koncu ponovimo še abzajl. Za dobrih šest ur „dela“ dobim 50 eurov.

Naslednji dan se z Mikkom dobiva pod Gandalf wallom in splezava Tromso expressen (VII-, 100m). Na bližnji skali splezava 50 metrov visoko ploščo. Smer je navrtana, premore celih 7 svedrov. Ker ni grifov in se pleza le na trenje me kar napsihira. Mikko pove, da je gorski vodnik z mednarodno licenco. Sedaj poznam že dve tretjini finskih vodnikov, torej dva. Po malici splezava še Lundeklubben (VII- 120m). Zvečer se dobim s švicarji na plaži kjer skuhamo rižoto, končno prava hrana. Povedo, da so na neke vrste duhovnem potovanju. Vsako jutro prakticirajo jogo, berejo Paula Coehla in indijske mistike, iščejo angele in same sebe. Po dveh mesecih Norveške gredo še v himalajo. Zaljubili so se v Svolvearskega kozla in zmenimo se, da jih naslednjih dan spravim gor. Najprej punci nato še fanta.

Ko končajo z jutranjo jogo se malo po enajstih odpravimo proti kozlu. Takoj ugotovim, da bo dan dolg. Namesto običajnih 45 minut hodimo skoraj uro in pol. Punci se bojita, da bo najkrajaša rahlo previsna smer za njiju pretežka, zato gremo plezat 5 raztežajev dolgo Forsido (V) Ker je pristop do začetka smeri rahlo izpostavljen ju že tu varujem. Pred plezanjem 10 minut preverjamo če so vsi vozli pravilno zavezani, če je matičarka pri reversu zaprta, pasovi prav zapeti. To se ponovi na vsakem štantu. Za 140 m porabimo nenormalno veliko časa. Štantam vedno na robu police zato, da lahko kontroliram kaj počneta in ju lahko močneje vlečem gor. Zato splezamo dva dodatna raztežaja dolga 5 metrov. Enkrat naredim dvojni škripec, da šibkejšo spravim čez detajl. En kvadratni meter velik vrh na levem roglju je zgodba zase. Največji problem se je spustiti pol metra do svedrov za abzajl. Vsako posebej povarujem. Abzajl štant je kar zračen, 100 metrov zraka na vsako stran. Obe načeloma znata abzajlat že od prej, a sta tu popolnoma zablokirali. Eno spustim dol, z drugo se spustim z načinom za spuščanje poškodovanega soplezalca. Presrečni sta ker sta živi in spet na tleh, jaz pa ker bom dobil 100 eurov. Pustim ju, da sestopita sami, jaz pa tečem dol na videoklepet z Nežo. V Heaningsverju je trodnevni country-blues festival Codstock in število šotorov se je vsaj potrojilo. Polno je starih norveških motoristov. Ob 11 zvečer so že totalno pijani. Na koncertnem prizorišču igra Johnny Cash tribute band, vstopnina 300 kron. Švicarji gredo noter, jaz se koncertu odpovem. Mi pa častijo večerjo in pivo. Na poti do šotora se spotaknem ob naklanega 50 letnega gospoda, ki je obležal sredi ceste.

Zaradi dogodkov naslednjega dne sem ob večino fotografij.

Kozel

6.6 in 7.6 prvi teden

Spet dežuje. Šotor je poln vlage in prav pozno se spravim ven. Odpravim se proti Svolvearju največjem mestu na Lofotih. Grem na policijo, da bi se prijavil kot iskalec zaposlitve. A je odprta le od 10ih do 12ih. Kupim par časopisov, da pregledam ponudbo dela in oglase za stanovanja. Sprašujem po brezžičnem internetu. Končno ga najdem v kavarni Bacalo v marini. Pregledam še spletno edicijo časopisov. Najdem par zanimivih oglasov, za nočnega varnostnika v nekem kampu in za pomoč na recepciji centra za imigrante na Lofotih. Napišem CV in prošnje za delo. Z Nežo nama uspe usposobiti skype. Ko pridem nazaj v kamp še vedno dežuje, skuham instant špagete in grem nazaj v šotor.

Naslednji dan še vedno rosi. Na policijo tokrat pridem pravočasno in izpolnim potrebne papirje, potem ko preverijo, da nisem mednarodno iskan kriminalec dobim začasno davčno številko. Če bom ostal dalj časa dobim še EMŠO. Popoldne grem v Kletter kafe in se prvič stuširam. Pridružim se skupini štirih švicarjev, ki igrajo šah in čakajo na boljše čase. Sumljivi so mi postali takoj, ko vsi naročijo najdražjo hrano, lososa za 240 kron torej dobrih 30 eurov. Ko jih vprašam kje šotorijo, mi povejo, da imajo sobe v središču Heaningsvearja. Pogovarjamo se o plezanju, vsi so do sedaj plezali le navrtane smeri, bi se pa radi naučili trad plezanja. Povem jim, da sem ravno opravil izpit za alpinista, torej sem neke vrste inštruktor in jih lahko za male pare naučim. Razen kompletov nimajo nobene tehnični opreme, a gremo čez cesto v plezalno trgovino in kupijo set šestih frendov (6x160 eurov) in set jebic. Ob polnoči se zjasni in gremo balvanirat.

Storpillaren v polnočnem soncu - mogoče letos

polnočno sonce

ribje glave - prodajo jih v Nigerijo

plezalec v Gandalfu

4.6 in 5.6. začetek

Zbudi me zvok dežja na šotoru. Zaspim nazaj in ko se zbudim čez eno uro še vedno dežuje. Odpravim se proti Heaningsvearu in Kletterkafeju. V soboto ob 11ih je celo mesto prazno in vse trgovine zaprte. Tudi Kletterkafe. Zimska sezona. Še vedno dežuje. Ob pol enih ko se stvar končno odpre čaka že cela skupina premraženih plezalcev. Zunaj je 7 stopinj, tako da se oblečem zimsko. Čakamo na konec dežja in pijemo čaj. Še dobro, da je v kaminu ogenj. Cel kup angležev, dve starejši finki, dva norvežana in dva mlada „raketna znanstvenika“ iz vesoljskega centra v Kiruni. Z njima se najbolj zaštekam, francoz Joel in nemec Johan sta na švedskem že dve leti, a ne govorita skoraj nič švedščine. V Kiruni delata na nekem mednarodnem projektu povezanim s Plazma instrumenti. Na lofote sta prišla v okviru Kiruna kletter klubbeta. Prišlo naj bi še cel kup inštruktorjev, a jih zaradi dežja ni. Ko ob sedmih neha deževat se zmenimimo za plezarijo. Splezamo mokro 60m dolgo smer v Pianokrakkenu Applecake arete 5+. Orkanski veter jo sproti suši. Na abzajlu veter dviga vrvi vertikalno. Skupaj prestavimo šotor pod Gandalf wall. Njuno prvo dolgo smer moramo proslavit zato me povadita na pivo, ki je v Kletter kafeju za norveške razmere baje poceni samo 7 eurov. Častita tri runde in ker čez dan nismo razen prepečenca jedli nič konkretnega se naju z Joelom kar prime. Johan zapravi na švedskem 300 evrom mesečno za pivo jih spije 5 in je na videz trezen. Joelu postane slabo in gre bruhat čez pomol. Bar se začne polniti šele ob enih ponoči ko pridejo na plano lokalni ribiči. Vsi so debeli in vsi pijejo kot žolne. Ob dveh smo nazaj pri šotorih.

Zbudim se ob pol desetih in začuda ne dežuje. Po vseh šotorih še spijo. Po zajtrku grem v Svoelvar iskat internetno povezavo. Ob nedeljah jo zaenkrat ne bo. Ko pridem nazaj Johan ravno zajtrkuje, Joelu pa je slabo in spi. Splezava eno kratko navrtano smer v Svenskevegenu nato pa se onadva odpravita proti Kiruni. Čez eno uro prideta nazaj, ker je Joelu preslabo za vožnjo. Z Johanom pojeva makarone s švedkimi mesnimi kroglicami. Dva norveška soseda mi pokažeta kako se lovi ribe in pripravita ribiško opremo. Ker je po treh lekadolih Joelu malo bolje gremo z mosta lovit ribe. Po 15 minutah ujamem 40 cm veliko polenovko. Nekako nam jo uspe sfiletriati in Joel, ki je postal lačen, jo začne jesti kar surovo. Ko jo spečemo jo poje večino. To mu da novih moči in predlaga, da gremo plezat. Johan je utrujen zato greva plezat sama. Ura je deset zvečer, a je popolnoma svetlo. Tri cuge dolgega Gandalfa (5) splezava v manj kot uri. Potem se odpravita proti Kiruni. Zmenimo se, da prideta začetek avgusta nazaj s prijatelji in da bi bilo fino če bi imeli vodnika. Obljubim ugodno ceno.

1.6 do 3.6 POT

3500 km, trije dnevi, 40 ur.

Prvič v življenju sam na tako dolgi poti. Pot do Danske sem že dobro poznal in ob poslušanju kratkih znastveno fantasičnih zgodb je prvi dan minil hitro. Spal sem skrčen čez sprednja sedeža, zato sem se neprespan zbudil ob šestih in odšel naprej. Švedska je do Stockholma dolgočasna, naprej pa presenti. Neskončni gozdovi smrek postajajo vse nižji, tla pa vse bolj močvirnata. Preposlušal sem že 30 uro do uro in pol dolgih znastveno fantasičnih zgodb in le 4 poglavja Pimsleur Norvegian. Za učenje jezika med vožnjo nimam dovolj koncentracije. Spal sem ob avtu na počivališču ob res lepem gozdu. V skandinaviji se počutim res varno. Tretji dan je bil zagotovo najlepši. Pokrajina mi postaja vse bolj tuja in zato zanimiva. Ko se od vzhodne obale obrnem proti notranjosti se šele pokaže prava razsežnost Švedske, mesta so oddaljena tudi do 150 km. Ker tega nisem planiral me je lučka za gorivo prav neprijetno presentila. Kličem serviserja Valanta in vprašam koliko rezerve ima megan. Samo dobrih 30 km. Po 25 km pridem do vasice s petimi hišami in eno avtomatsko bencinsko črpalko, ki sprejema le kartice. Jaz sem pametno dvignil ves denar, da bi imel kaj švedskih kron. Po sprehodu po vasi ugotovim, da tu živijo sami rusi, začuda vsi brez kreditnih kartic. Nasvet: “Brat čekat”. Čakam eno uro in ni nobenega avtomobila, zato kličem atija, on mi nakaže denar, kartica dela in gremo naprej. Ko se bližam Norveški pridobivam nadmorsko višino in pojavlja se vse več zaplat snega. V hribih pri meji so jezera še zamrznjena ob cesti pa se pasejo divji severni jeleni. Iz poletja sem prek cvetočih polj regrata prišel v pravo zimo. Že tretji dan poslušam kratke zgodbe, čas sicer mine hitreje a od vseh marsovcev se mi že malo blede. Pri Bodu začne deževati zato se vožnja upčasni. Uspe mi zamuditi trajekt iz Skutvika do Svolveara, naslednji je šele čez dva dni. Ugotovim, da je na severu Norveške še uradno zima. Ne ostane mi drugega kot, da naredim 200 dodatnih kilometrov čez Vestalske otoke. 60 km od Skutvika me presenti vrsta avtomobilov, ki čakajo na drug trajekt. To mi skrajša pot za 100 km. Na Lofote prispem z zame najlepšega dela s severa. Troltinde so še v snegu, ki pa se hitro topi zato čez stene tečejo mogočni slapovi. Malo čez enajst prispem do popolnoma prazne plaže Kalle, postavim šotor in kar v sandalih prečkam zaliv, grem do Najinega bolderja in naredim par znanih gibov, da se prepričam, da sem res prišel.