Storpillaren

Za rojstni dan sem si privoščil Storpillaren na Vagekallenu. Ta steber sem gledal skupaj že več kot dva meseca. Treba ga je bilo splezat. Smer sama je dolga 600m. 16 do 20 raztežajev. Prosto gre v teoriji z VIII-. V praksi je bilo VII+/A0. Tudi to je bilo več kot dovolj. 8 raztežajev je VII- ali težjih. Ostalo je okoli VI. Vse težje razen enega sem splezal naprej jaz. Prvi VII+ je šel prosto, naslednja dva ne več. Skala je bila v težkih delih odlična. Izpostavljenost vrhunska. Varovanje dobro. Prvič sem bolj konkretno odletel na frenda. V celi smeri je 5 starih klinov, 4 od tega na abzajl štantih. Oprema: dva seta BD frendov do #2, en #3, en #4. Dva seta C3 BD frendov, zelo prav prišel tudi 000, set jebic, podvojeni micro stopperji.

S sabo sva imela samo 2 litra vode, za okoli kar dosti ur plezanja je bilo to občutno premalo. Še dobro, da naju je na vrhu čakala malica. Skratka super je bilo.

Zaspan na nenormalno zgodnjem dostopu.

Spektakularen pristop. Ne vidi se močvirja za jezerom

To bova splezala?

Prvi resen raztežaj. Brez malih frendov in micro jebic ne bi šlo.

Detajl smeri, rahlo previsna poč. Nič oprimkov, nič stopov pri strani samo komplicirano džemanje.

Kosmat in utrujen.

Zadnji raztežaj naj bi bil strašno krušljiv in nevaren. V resnici je šlo za simpatično in dobro varovano plezanje po navpični travi.

Senca stebra na morju.

Spet polnočno sonce. Počasi se ponavlja.

Razgled z vrha. Mavrica na srečo ni pomenila dežja.