ukraden mobitel

Tokrat sem ga ukradel jaz. To je bila ena boljših potez na Lofotih.

Po tuširanju v Kleterkafeju sem odložil stvari na tla in nek domačin je čez njih odložil jakno. Vse skupaj sem mirno pobasal in se odpeljal stran. Po pozni polnočni večerji sem šel v avto po zobno pasto in zaslišal zvonenje. Poklicali smo nazaj in izvedeli, da sta telefon in jakna, ki sta se po čudežu znašla v mojem avtu last nekega ribiča iz Heaningsveara. V kletter kafe je prišel na poslovilno večerjo s sinkom in da čez 6 ur leti na en majhen otok, kjer bo celo poletje lovil ribe. Mobitel nujno rabi, ker ga bodo delodajalci v kratkem kontaktirali. Ker ni imel avta smo se z Barbaro in Janom, ki na srečo govorita norveško odpeljali do njega. Presrečen je bil in se nam na vsak način hotel oddolžiti. Povedal je, da ima njegova mama v Svolvearju Bed&Breakfast in da smo naslednji večer vabljeni na večerjo. Naslednji dan ob osmih smo se trije dokaj sveže stuširani vzhodnoevropski plezalci znašli v družbi uglajenih Avstralcev in Norvežanov. Vsi stari blizu 70, na dan so samo za nastanitev zapravili več kot mi za cel teden. Ujeli smo se presenetljivo dobro. Po večerji me je gostiteljica vprašala, če sem kaj mizarja. Seveda. Zmenila sva se, da bom ob hiši razširil leseno teraso. V dveh dneh sem skopal luknjo, šel po pesek in jo zasul, šel po les, postavil ogrodje in nanj privil deske. V zameno sem dobil še dve večerji, oprane cunje in zastonj nastanitev za Nežo in njene starše. Anne je omenila, da je njena na Švedskem živeča hči ravno rodila in da bi jo rada obiskala, da pa nima nikogar, ki bi medtem skrbel za B&B. Takoj sem se ponudil. Od 8.7 bom tako kar nekaj časa skrbel za zadovljstvo njenih gostov. Bo zanimivo.