Lokalci so mi povedali, da je na Lofotih polovica služb občinskih in da naj se le oglasim tam. Dopoldne grem na tja, občina naj bi bila kljub temu, da je sobota odprta. To je načeloma res, a tam razen prijazne receptorke, ki ne zna besede angleško ni nikogar. Potem grem v Bacalao, da bi objavil kaj na blogu, a ugotovim, da sem v šotoru pozabil ta majhen fotoaparat. V kampu me čaka zelo neprijetno presenečenje. Premetane stvari v šotoru, fotoaparata pa nikjer. Ker nisem popolnoma prepričan, da ga nisem jaz pustil takega grem temeljito preiskat avto. Vse zložim ven in nazaj noter. Potem grem spraševat po kampu, če je slučajno kdo kaj videl. Motoristi so baje večinoma spali do dvanajstih, dvema plezalcema so prav tako prebrskali šotor a nista imela notri ničesar. Odločim se, da bom prestavil šotor na plažo Kalle, ki je bolj mirna in bolj oddaljena od mesta. Ker nimam energije za kaj produktivnega grem na sprehod ob obali. Ves čas me je spremljal nek sladek smrad. Z neke ogromne bele skale splašim jato galebov. Ko bolje pogledam vidim, da je to vsaj teden mrtev kit, velik okoli 20 m. Taka stvar, ti dokončno vzame apetit. Pokličem Nežo in se malo sestavim nazaj. Zvečer se z Mikkom zmeniva, da greva naslednji dan plezat Vestpillaren v Prestnu.
Čez dva dni sem šel spet pogledat kita, a je ostala samo ena ogromna kost. Morje dela hitro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar