8.6 do 10.6 Inštruktor

Zbudi me sonce. Temperature so se iz 7 stopinj dvignile na 25. Brez oblačka. Dopoldne grem v Bacalao, pregledam mail in dobim povabilo na intervju za delo v centru za imigrante. Ob dveh se dobim s švicarji v Paradisetu. Sektorju najbolj primernem za učenje plezanja. Naučim jih nameščanja varovanja, gibanja naveze in postavljanja štantov. Na beginner wallu splezajo svojo prvo 30 metrov visoko, dva raztežaja dolgo smer, ocenjeno z okoli III. Sproti preverjam njihovo varovanje in štante. Istočasno je v steni še šest finskih začetniških navez. Z inštruktorjem se zmeniva, da greva naslednji dan plezat. Na koncu ponovimo še abzajl. Za dobrih šest ur „dela“ dobim 50 eurov.

Naslednji dan se z Mikkom dobiva pod Gandalf wallom in splezava Tromso expressen (VII-, 100m). Na bližnji skali splezava 50 metrov visoko ploščo. Smer je navrtana, premore celih 7 svedrov. Ker ni grifov in se pleza le na trenje me kar napsihira. Mikko pove, da je gorski vodnik z mednarodno licenco. Sedaj poznam že dve tretjini finskih vodnikov, torej dva. Po malici splezava še Lundeklubben (VII- 120m). Zvečer se dobim s švicarji na plaži kjer skuhamo rižoto, končno prava hrana. Povedo, da so na neke vrste duhovnem potovanju. Vsako jutro prakticirajo jogo, berejo Paula Coehla in indijske mistike, iščejo angele in same sebe. Po dveh mesecih Norveške gredo še v himalajo. Zaljubili so se v Svolvearskega kozla in zmenimo se, da jih naslednjih dan spravim gor. Najprej punci nato še fanta.

Ko končajo z jutranjo jogo se malo po enajstih odpravimo proti kozlu. Takoj ugotovim, da bo dan dolg. Namesto običajnih 45 minut hodimo skoraj uro in pol. Punci se bojita, da bo najkrajaša rahlo previsna smer za njiju pretežka, zato gremo plezat 5 raztežajev dolgo Forsido (V) Ker je pristop do začetka smeri rahlo izpostavljen ju že tu varujem. Pred plezanjem 10 minut preverjamo če so vsi vozli pravilno zavezani, če je matičarka pri reversu zaprta, pasovi prav zapeti. To se ponovi na vsakem štantu. Za 140 m porabimo nenormalno veliko časa. Štantam vedno na robu police zato, da lahko kontroliram kaj počneta in ju lahko močneje vlečem gor. Zato splezamo dva dodatna raztežaja dolga 5 metrov. Enkrat naredim dvojni škripec, da šibkejšo spravim čez detajl. En kvadratni meter velik vrh na levem roglju je zgodba zase. Največji problem se je spustiti pol metra do svedrov za abzajl. Vsako posebej povarujem. Abzajl štant je kar zračen, 100 metrov zraka na vsako stran. Obe načeloma znata abzajlat že od prej, a sta tu popolnoma zablokirali. Eno spustim dol, z drugo se spustim z načinom za spuščanje poškodovanega soplezalca. Presrečni sta ker sta živi in spet na tleh, jaz pa ker bom dobil 100 eurov. Pustim ju, da sestopita sami, jaz pa tečem dol na videoklepet z Nežo. V Heaningsverju je trodnevni country-blues festival Codstock in število šotorov se je vsaj potrojilo. Polno je starih norveških motoristov. Ob 11 zvečer so že totalno pijani. Na koncertnem prizorišču igra Johnny Cash tribute band, vstopnina 300 kron. Švicarji gredo noter, jaz se koncertu odpovem. Mi pa častijo večerjo in pivo. Na poti do šotora se spotaknem ob naklanega 50 letnega gospoda, ki je obležal sredi ceste.

Zaradi dogodkov naslednjega dne sem ob večino fotografij.

Kozel